Botoks oziroma botulinski toksin je številka ena med neinvazivnimi medicinskimi estetskimi posegi na svetu. Deluje tako, da prepreči prekomerno krčenje mišic. Zaradi tega ga največ uporabljamo za glajenje dinamičnih gub na čelu, med obrvmi in okrog oči, pa tudi na nekaterih drugih mestih. Botoks na mestu injciranja zmanjšuje potenje, zato ga lahko uporabljamo za zmanjšanje potenja v področju pazduh, glave, dlani ali podplatov.

Pogosta vprašanja

Gre za zdravilo, ki ga injiciramo v določene mišice in z njim oslabimo njihovo moč krčenja. Sprva se je v medicini uporabljal za zdravljenje bolečih krčev pri nekaterih boleznih, kot je cerebralna paraliza ali spastična kap, ter migrene. Njegova odlična učinkovitost in varnost zdravljenja sta vodila v uporabo v estetski medicini. Z botulinskim toksinom izvrstno gladimo in preprečujemo dinamične gube – tiste, ki nastanejo zaradi mišičnega krčenja. To so zlasti gube med obrvmi, na čelu, okrog oči, pa tudi nekatere druge. Z njim lahko popravimo usločenost obrvi ter nasmeh pri ljudeh, ki pretirano razgalijo zgornjo dlesen. Botoks izvrstno prepreči potenje, ob tem pa nima neželenih učinkov (npr. da bi se zaradi tega drugje potili več). Pacienti pogosto povedo, da se po uporabi botoksa za glajenje gub izboljša ali povsem odpravi glavobol, npr. migrena. Stranski učinki se pojavijo le redko in povsem izginejo po nekaj dneh ali tednih, najpogosteje se lahko pojavi občutek težkega čela ali težkih vek. Učinek traja običajno 4-6 mesecev.

Zgodovina uporabe botulinskega toksina v medicini je navdihujoča, neverjetna zgodba o raziskovanju in ustvarjalnosti, in ta zgodba se še vedno odvija pred našimi očmi.

Skrivnostni Wurstgift (nem. strup iz klobas), ki je sejal mučno smrt po zastrupitvi s hrano zaradi počasi nastajajoče paralize mišic in posledične usihajoče možnosti dihanja ob polni zavesti, so ob koncu 19. stoletja povezali z bakterijo Clostridium botulinum. Uspeli so dokazati sedem različnih tipov botulinskega toksina in jih označili s črkami od A do F. Štiri od njih povzročajo bolezen pri ljudeh. Bakterija raste v anaerobnih pogojih, brez prisotnosti kisika, in okužene konzerve so zanjo idealno rastišče. V začetku 20. stoletja so konzerve v zaradi botulizma predstavljale tako veliko zdravstveno tveganje, da je milijardni ameriški industriji konzervirane hrane grozil zlom. Rešil jo je švicarsko-ameriški znanstvenik Karl Friedrich Meyer, ki je razvil tehnike preprečevanja razmnoževanja bakterije in inaktivacije toksina s segrevanjem.

Med drugo svetovno vojno so o botulinskem toksinu razmišljali kot o možnem biološkem orožju. Šele ko so ga v 50. letih prejšnjega stoletja osamili v čisti kristalni obliki, so začeli o botulinskem toksinu tipa A razmišljati kot o obetavnem zdravilu. Fiziolog dr. Vernon Brooks je ugotovil, da če v hiperaktivno mišico injiciramo majhno količino botulinskega toksina, povzročimo njeno začasno »relaksacijo«. Botulinski toksin namreč prepreči sproščanje acetilholina, kemičnega posrednika v komunikaciji med živcem in mišico, iz živčnih končičev v živčno-mišični stik, motorično ploščico. Tako mišica od živca ne dobi signala za skrčenje in ostane sproščena.

V 70. letih prejšnjega stoletja je botulinski toksin tipa A v terapevtske namene pri ljudeh, in sicer za zdravljenje škiljenja ter krčev očesnih vek, prvi uporabil ameriški oftalmolog dr. Alan B. Scott. Zdravilo se je poleg tega pozneje pokazalo kot učinkovito tudi za lajšanje mišičnih krčev obraza, vratu, ramen in celo glasilk. Še ko se je botulinski toksin zdel bolj kot ne nišno zdravilo za področje oftalmologije, je pravice zanj od Scotta odkupilo podjetje Allergan in zanj skovalo tržno ime Botox. To ime se je tako zelo prijelo, da se danes večinoma uporablja kot splošni izraz za botulinski toksin tipa A. Pri nas uporabljamo botoks, poslovenjeno različico tega tržnega imena.

Bolniki, ki so botulinski toksin dobili zaradi škiljenja, so poročali, da so imeli po tem zdravilu tudi manj gub okrog oči. Opazili so, da se na zdravljenih področjih ne potijo več. Nekaterim so se ublažili ali prenehali migrenski napadi. Zaradi teh opažanj je sledila širitev uporabe v različne namene, ki so ji postopoma sledile tudi uradne indikacije. Ko je ameriška Uprava za hrano in zdravila leta 2002 odobrila botulinski toksin za zdravljenje gub med obrvmi, je bilo to prvo zdravilo, registrirano za izključno kozmetično indikacijo. Po tem je njegova uporaba  eksplodirala, ne samo kot medicinski, ampak tudi kot kulturni fenomen.

Danes se približno polovica botulinskega toksina uporablja v kozmetične, polovica pa v medicinske namene. Trenutno je registriran za zdravljenje spastičnih krčev, denimo po kapi ali cerebralni paralizi, nestabilnega mehurja, migrene, prekomernega potenja in obraznih gub. Off label, torej zunaj uradnih indikacij, pa se botulinski toksin uporablja za lajšanje več desetin drugih zdravstvenih problemov, med katerimi bodo sčasoma zanesljivo registrirali nova področja uporabe.

Če je bilo pred leti, ko smo v Sloveniji začenjali z estetsko prakso, okrog botoksa ogromno zadržkov, je botulinski toksin proti gubam danes tudi pri nas čista rutina. Le redko se zgodi, da nas pacient še vpraša, ali je botoks res nevaren strup (v terapevtskih odmerkih nikakor), ali se po injekciji razširi po telesu (seveda ne), ali bomo zaradi njega izgledali umetno (seveda ne, razen ob napačnem injiciranju) in podobno. Ljudje se na spletu dobro poučijo in se, vsaj tisti bolj odprti, o svojih izkušnjah pogovarjajo med seboj. Večinoma vedo tudi, da od botulina ne moremo izgledati prenapihnjeno in da prevelike ustnice niso »nabotoksirane«, temveč posledica pretiravanja s polnili oziroma filerji.

Botoks proti gubam in potenju danes torej sploh ni več vprašanje. Ob pravilnem indiciranju in odmerjanju deluje predvidljivo, zanesljivo. Varnost je odlična, težav je v praksi zelo malo, še najpogosteje so pojavijo povešene obrvi ali »težke veke«, kadar je odmerek previsok ali mesto injekcije napačno.

Pacientka z zgornje slike po svojih besedah spada v »kategorijo ljudi, ki ne samo da veliko razmišljajo, ampak tudi nosijo vsa čustva na obrazu 24 ur na dan, sedem dni v tednu«. Ves trud, vložen v nadzorovanje mišične aktivnosti na obrazu, ni bil dovolj, da bi preprečil nastanek navpičnih gub med obvrmi, ki sta jo zelo motili. Zaupala je nasvetu dr. Vesne Tlaker, ki ji je v pičlih 5 minutah terapije izbrisala »34 let (bolj ali manj upravičenega) mrščenja«. Posnetka sta nastala pred posegom in 14 dni po njem.

Kako vam lahko pomagamo na Inštitutu za dermatologijo

Injekcije botoksa oziroma botulinskega toksina so ene najpogostejših rutinskih “vzdrževalnih del” za mladostni videz, ki jih opravlja dr. Vesna Tlaker. Njene dolgoletne izkušnje z glajenjem gub drugimi postopki pomlajevanja obraza zagotavljajo odlične rezultate, o katerih pričajo mnenja zadovoljnih strank.

Naročite se