Bazalnocelični karcinom kože – najpogostejši maligni tumor v Sloveniji

Bazalnocelični karcinom (ang. basal cell carcinoma, BCC), ki ga v klinični praksi včasih krajše imenujemo bazaliom, je najpogostejši maligni tumor pri belopoltih ljudeh. Življenjsko tveganje za bazalnocelični karcinom pri prebivalcih zahodne Evrope znaša po izračunih kar do 30 %. To pomeni, da bo skoraj vsak tretji med nami do konca življenja lahko dobil bazalnocelični karcinom.

Gre za izrazito počasen tumor, ki izjemno redko zaseva, vendar lahko, če ga ne zdravimo več let, povzroči veliko lokalno uničenje tkiva. Najpogosteje se pojavi na glavi in vratu, zlasti na zgornjih dveh tretjinah obraza. Razmeroma pogost je tudi na trupu, na drugih mestih je redkejši. Številne pojavne oblike bazalnoceličnega karcinoma si oglejte v galeriji s slikami primerov primerov iz klinične prakse dr. Vesne Tlaker.

Pogosta vprašanja

Bazalnocelični karcinom nastane zaradi kombinacije okoljskih dejavnikov, med katerimi je najpomembnejša ultravijolična svetloba oz. izpostavljanje soncu, ter dednih dejavnikov.

Povezava bazalnoceličnega karcinoma in UV-svetlobe je sicer očitna, ni pa povsem premočrtna. Razširjenost tumorja v populaciji narašča z večjo izpostavljenostjo soncu, večja je pri bolj svetlopoltih in pri ljudeh, ki opravljajo poklic na prostem. Vendar pa mesta, kjer tumor najpogosteje vznikne, ne ustrezajo najbolj področjem kože z največjo izpostavljenostjo UV-svetlobi, saj je bazalnocelični karcinom razmeroma pogost na očesnih vekah, ob notranjem očesnem kotu in za uhljem, ki so soncu bistveno manj izpostavljeni kot hrbtišče roke in podlaket, kjer je bazalnocelični karcinom zelo redek. Nagnjenost k pojavljanju bazalnoceličnega karcinoma opisujejo v sklopu nekaterih genetskih motenj, po radioterapiji/obsevanju, pri zavori imunosti in po izpostavitvi arzenu.

Bazalnocelični karcinom običajno najprej opazimo kot bunčico, ranico ali krastico, ki nastane brez poškodbe ter postopoma raste. Od začetka včasih že kaže, da se bo zacelila, potem pa se ponovno odpre. Lahko je rdeče, rožnate ali rjavkaste barve, včasih tudi temne. Včasih izgleda kot brazgotina, lahko pa tudi kot luščeča lisa, podobna luskavici.

Pojavnih oblik bazalnoceličnega karcinoma je mnogo in opisane so zelo številne različice. Najpogostejše so nodularni, pigmentirani, sklerodermiformni in površinski (superficialni) bazalnocelični karcinom, ki se med seboj pogosto kombinirajo. Specialist dermatolog te različice dobro pozna, tako klinično kot tudi dermatoskopsko. Zato je praviloma dermatolog tisti, ki pregleda pacienta ob sumu na bazalnocelični karcinom, ter svetuje primerno obliko zdravljenja.

Zgodnji bazalnocelični karcinom je običajno majhna, prosojna ali bisernata, okrogla bunčica, pokrita s tanko, prosevajočo povrhnjico. Včasih lahko na površini vidimo posamezne razširjene povrhnje žile – teleangiektazije, ki se drevesasato razvejajo. Lahko se kaže tudi kot majhna, povrhnja razjedica ali krasta, ki se ne zaceli in ki jo bolniki včasih zmotno pripisujejo ponavljajočim se poškodbam ali drgnjenju (npr. zaradi očal ali na vrhu uhlja zaradi spanja). Tumor počasi, več mesecev ali celo nekaj let, raste kot ostro omejen nodus ali zadebeljen plak. Na površini se pojavljajo povrhnje ranice in kraste. Neredko je bazalnocelični karcinom delno pigmentiran, včasih je pigmentiran v celoti. Rjavkast ali črnikast pigment je neenakomerno porazdeljen in pigmentirani bazalnocelični karcinom je občasno težko ali nemogoče klinično ločiti od melanoma.

Zlasti na obrazu in v lasišču je bazalnocelični karcinom nagnjen k ulceraciji in destruktivni rasti. Nastale razjede, ki jih starejša literatura slikovito primerja z luknjami, ki jih izglodajo glodalci, so poimenovali ulcus rodens. Spremembe so presenetljivo neboleče, od razjed zaradi poškodbe pa jih najlaže ločimo po praviloma privzdignjenem, svetlečem se robu, kjer so lahko vidne teleangiektazije. Napredujoča sprememba, ulcus terebrans, lahko povzroči obsežno uničenje ne le mehkih tkiv, ampak tudi hrustanca in kosti ter vraste v nosno votlino, obnosne votline, živce, velike žile in celo možgane. Celo velike lezije, ki povzročijo hudo mutilacijo, zasevajo le redko. Če pride do zasevkov, se tudi ti obnašajo podobno počasi kot primarni tumor. Bazalnocelični karcinom je zelo redko vzrok smrti.

Redkejša, a pogosto spregledana različica, je sklerodermiformno rastoči bazalnocelični karcinom. Običajno se pojavi na obrazu kot atrofična ali nekoliko privzdignjena brazgotina s posameznimi teleangiektazijami. Povrhnje razjede niso pogoste in tumor tako bolniki kot zdravniki večinoma opazijo šele, ko se znatno poveča. Sklerodermiformno rastoči bazalnocelični karcinom je pogosto klinično bolj agresiven in se širi v globlje tkivo ter zahteva bolj odločno zdravljenje, kar večinoma pomeni operacijo s širšim varnostnim robom.

Površinsko rastoč bazalnocelični karcinom se zelo razlikuje od ostalih različic in neredko ga napačno zdravijo kot »dermatitis«, luskavico ali »ekcem«. Tumor se pojavi kot pordela luščeča se lisa, ki včasih tudi srbi. Med širjenjem se lahko na površini pojavijo kraste, razjede pa niso pogoste. Ta različica bazalnoceličnega karcinoma je najpogostejša na trupu.

Bazalnocelični karcinom je terapevtsko praviloma nezahteven tumor z odlično napovedjo. Zelo pomembno je, da dermatolog, ki postavi diagnozo in pacienta napoti na zdravljenje, pozna vse terapevtske možnosti in da skupaj s pacientom, ki mora imeti možnost soodločanja, izbere najustreznejšo obliko zdravljenja: operacija, obsevanje, lokalna terapija (krema, ki vsebuje imunomodulator), laser, zamrzovanje, fotodinamično zdravljenje. Pri zelo napredovalem ali razširjenem bazalnoceličnem karcinomu se lahko uporablja sistemsko zdravilo v obliki tablet.

Pri večini bolnikov se odločimo za operacijo. Tumor je potrebno izrezati v zdravo; to pomeni, da poleg bazalnoceličnega karcinoma izrežemo še ozek pas zdrave kože in se tako prepričamo, da je bil tumor odstranjen v celoti. Vendar pa operacija ni edina možnost, saj je lahko za nekatere paciente neprimerna ali povzroči nesorazmerno brazgotino.. Bazalnocelični karcinom lahko zdravimo tudi z obsevanjem, za katerega se odločimo pri pacientih, starejših od 60 let, pri napredovalih spremembah, na anatomsko zapletenih mestih ali pri ponovitvah po kirurgiji.

Lokalne destruktivne metode (krioterapija, laser, elektrokavterizacija) uporabljamo redko in le v posebnih primerih. Površinsko rastoči bazalnocelični karcinom učinkovito zdravimo z zdravilom imikvimod v obliki kreme Med zdravljenjem, ki traja šest tednov, se praviloma pojavi dodatno vnetje in razširjenje kožnih sprememb s srbežem in pečenjem, redkeje tudi blagi, gripi podobni sistemski simptomi. Te spremembe so pričakovane in nanje dermatolog paciente predhodno opozori; razen če so hude, zdravljenja zaradi njih ne prekinjamo.

Prvi kontrolni pregled pri dermatologu je po zdravljenju bazalnoceličnega karcinoma potreben po 3-6 mesecih. Tudi če je bil tumor ustrezno zdravljen, vedno obstaja možnost, da se bazalnocelični karcinom ponovi. Pri ljudeh, ki so že imeli bazalnocelični karcinom, je tveganje drugega bazalnoceličnega karcinoma veliko: kar tretjina ljudi, ki so kdaj imeli bazalnocelični karcinom, bo še kdaj imela (drug) bazalnocelični karcinom. Zaradi tega pri vseh ljudeh po bazalnoceličnem karcinomu priporočamo spremljanje pri zdravniku, praviloma pri dermatologu, le pri nezahtevnih primerih pri osebnem zdravniku. Prav tako vsem pacientom po bazalnoceličnem karcinomu priporočamo samopregledovanje celotne kože 1-krat mesečno.

Kako vam lahko pomagamo na Inštitutu za dermatologijo?

Inštitut za dermatologijo je specializiran center za diagnostiko in zgodnje zdravljenje kožnega raka, vključno z bazalnoceličnim karcinomom. Naša vodja dr. Vesna Tlaker ima dolgoletne izkušnje na tem področju, ki je bilo med drugim tudi njeno subspecialistično področje v času dela v UKC Ljubljana med letoma 2006 in 2016. Temelj uspešnega zdravljenja kožnih tumorjev, vključno z bazalnoceličnim in ploščatoceličnim karcinomom, znamenji in melanomom, je zgodnja diagnostika in individualna prilagoditev terapije, zato je najpomembnejši del terapije temeljit pogovor in predstavitev vseh možnosti zdravljenja, da se lahko pacient informirano odloči.