Pred menoj v ordinaciji sedi pacientka, urejena gospa pri šestdesetih. Že dolgo se poznava in prišla je na rutinski pregled znamenj. Čeprav je povsem sproščena, se ji s čela v oči cedijo debele kaplje znoja. Lase ima vlažne in zlepljene, pod pazduhami velike mokre kroge. “Tako se znojim, da me bo konec,” obupano pripomni. “Stuširala sem se, preden sem šla od doma. Kako strašno neprijetno mi je. Ali se sploh da kaj narediti?”

Človeško telo je ustvarjeno za delovanje na stalni temperaturi okrog 37°C. Ob presnovnih procesih se nenehno tvori toplota. Pregrevanje telesnega jedra nad 42°C pomeni smrt, zato se moramo sproti ohlajati. V hladnem okolju toploto izgubljamo brez težav, kot skodelica vroče kave na mizi. A zunanjo temperaturo, višjo od 36°C, ter intenzivnejšo telesno aktivnost lahko preživimo zgolj zaradi potenja, kjer zaradi izhlapevanja vode izgubimo bistveno več toplote, kot če bi zgolj suho kožo nastavili zraku.  Brez potenja bi že v nekaj urah zakuhali do smrti. Tudi kadar imamo občutek, da se ne potimo, vsak dan z nezaznavnim potenjem izgubimo vsaj pol litra vode.

Za uravnavanje telesne temperature skrbi hipotalamus, del možganov, ki nenehno meri temperaturo jedra in periferije. V koži vsega telesa je večmilijonska armada znojnic, ki lahko na ukaz hipotalamusa proizvedejo pol litra znoja na uro, v določenih okoliščinah celo do 4 litre na uro. Splošno povečano potenje spremlja ne le telesno aktivnost ali bivanje v vročem okolju, temveč tudi akutne okužbe, vročinske bolezni in nekatera zdravila. Lahko je znak bolezni, kot so moteno delovanje ščitnice ali rak, in neizogibno spremlja menopavzo. Miselni napor ali čustva, zlasti strah in zadrega, lahko sprožijo potenje vsega telesa ali posameznih področij

In čeprav so telesni mehanizmi uravnavanja toplote izjemno sofisticirani, lahko gre tudi kaj narobe tudi “kar tako”, brez bolezni in brez posebnih čustvenih stanj.

Pri 1-3 % ljudi opažamo pretirano potenje posameznih delov telesa, zlasti pazduh, dlani in podplatov. Hiperhidroza, kot jo imenujemo, je včasih družinska, praviloma pa izjemno mučna. Zaplete vsakršno socialno interakcijo, od družabnih do poslovnih stikov. Na oblačilih pušča madeže in pokvari romantične trenutke. Ljudem z zelo hudo hiperhidrozo rok znoj dobesedno kaplja po tleh in imajo tudi resne praktične ovire: ne morejo držati niti avtomobilskega volana niti svinčnika, včasih še papirja ne. Ne morejo delati s kovinami, saj jim rjavijo pod rokami.

Žleze znojnice so pod nadzorom avtonomnega živčevja. Če pride do prekinitve signala na živčni poti, znojenja na tem področju ni več. Tako so se zdravljenja hiperhidroze pazduh že pred skoraj 100 leti lotili s kirurškim pristopom, imenovanim simpatektomija. Njegova največja omejitev je kompenzatorno povečano potenje drugih področij, do katerega pride v kar polovici primerov, in ki je lahko še bolj neprijetno kot prvotna težava. Z leti lahko pride do vzpostavitve oživčenja in ponovitve težav. S kirurgijo ali visokoenergijskimi napravami lahko tudi poskušamo uničiti žleze znojnice v pazduhah. S hiperhidrozo se je medicina spopadala tudi z zdravili in učinkovinami za lokalno uporabo, od aluminijevih soli do protimuskarinskih tablet. Ob slabi in kratkotrajni učinkovitosti imajo te metode številne neželene učinke, ki ne odtehtajo njihove uporabe: vneta in razdražena koža, suha usta in zaprtje. Učinkovitejša je iontoforeza, vendar je postopek dolgotrajen in ga je treba pogosto ponavljati.

Prelomnico je v zdravljenje hiperhidroze prineslo naključno opažanje v 90. letih prejšnjega stoletja, da se pri zdravljenju obraznih krčev z botulinskim toksinom (botoksom) na koži pojavijo področja, kjer se bolniki ne potijo, in da tam tudi nimajo več gub. Botoks namreč prepreči sproščanje acetilholina, kemičnega posrednika v komunikaciji med živcem in mišico oziroma živcem in znojnico. Mišica ali znojnica od živca ne dobi signala in ostane sproščena oziroma neaktivna.

Botoks je v javnosti sicer  najbolj znan iz estetske medicine, saj je se uporablja kot terapija proti mimičnim gubam, kot so gube med obrvmi, gube na čelu in gube okrog oči. Manj pa je znano, da se botoks bistveno dlje kot v estetiki uporablja v klinični medicini za zdravljenje resnih bolezni, tudi pri otrocih. Med indikacijami so spastični krči, denimo po kapi ali cerebralni paralizi, nestabilni mehur, migrena, prekomerno potenje in obrazne gube. Off label, torej zunaj uradnih indikacij, pa se botoks uporablja za lajšanje več desetin drugih zdravstvenih problemov.

Če so se Slovenke in Slovenci še pred nekaj leti bali “nabotoksiranih” nenaravnih obrazov, smo na tem področju dosegli bistven napredek pri razgledanosti. Botoks ne povzroča napihnjenosti obraza ali ustnic, pač pa je to posledica pretiravanja s filerji. Pravilno opravljena terapija z botoksom se opazi le kot zmanjšanje gub in ohranja naravni videz. Injekcije botoksa so površinske in opravljene v nekaj minutah. Z lokalno ali regionalno anestezijo so le minimalno neprijetne. Učinek proti gubam traja 4-6 mesecev, proti potenju pa dlje, približno 6-12 mesecev.

Botoks se v telesu ne kopiči, temveč se popolnoma razgradi. Ob večkratnih ponovitvah so enako učinkovite in zadovoljstvo pacientov je praviloma odlično. Vsakokratna terapija proti potenju stane v Sloveniji med 400 in 500 evri za eno področje. Po botoks proti potenju v mojo ordinacijo največkrat prihajajo mladi moški s hiperhidrozo dlani in stopal, ki jih ovira v vsakdanjem življenju, in pa urejeni ljudje obeh spolov, ki jih moti znojenje pod pazduhami. Pravilno opravljena terapija nima nobenih neželenih učinkov, le na obrazu se nekoliko zmanjša mimika, da ne moremo več močno nagubati čela ali področja okrog oči, na kar se navadimo v nekaj dneh ali tednih.

Moja pacientka z začetka zgodbe je imela po tednu dni terapije z botoksom poleg kot poper suhe kože tudi popolnoma izbrisane gube na čelu. Pred dvajsetimi leti bi ji za njen problem lahko ponudili le sočutje in tolažbo.

 

Članek je bil objavljen v reviji Trendi oktobra 2018